Iz angleščine prevedel Dražen Dragojevič


ONKRAJ TE TOČKE POŠASTI:
SARINA PRIPOVED


Prvi moški, ki sem se ga lotila. Imel si okus po vodi iz vodnjaka.

Grmiči z vzpenjajočimi se belimi jagodami.

Ko si odpel mojo srajco, si stopil korak nazaj in rekel: Gotovo si zavidata.

Položaj zataknjenega hloda.

Popokane črte posušenega blata na kuhinjskem linoleju. In na časopisu na mizi kup sveže obranega stročjega fižola.

Žolna z redečim trebuščkom se je pritisnila ob deblo divje jablane, kot bi jo pritegnil magnet. V sanjah: tako prihajam k tebi.

Ne da bi opazil kozarca v kopalnici, si mi v ustih prinesel požirek vode.

Stal ob oknu, ovit v rjuho, opazoval netopirje, kako srkajo nektar iz srobota.

Sladka je bila tvoja domišljija.

Kako se tvoje ustnice sprostijo, ko spiš. In izgubiš svoj obraz in ob meni leži deček.

Sem te zbudila? Sem brcala?

Pločevinka lanovega olja v prednji omari, kjer sem dosegla, da obdržiš svoje gozdarske čevlje.

Prah, ki ob sončnem zahodu v zraku izrezuje notranjost.

Je bil Coltrane res pogrebnik na pogrebu Sydneyja Becheta v Parizu?

Je tudi to bila laz?

Ime mojega ljubega je Brezno.

Prefinjena pozornost tvojih oči. Lahko bi me vzbudil ali spremenil temo že s krčenjem šarenice.

Ljubezen ne razreši ničesar, vendar sem se zaradi tvoje ljubezni prikazala sami sebi.

Položaj pravokotne lutnje.

Vsak zapleteni ton, večplastnost čistih tonov.

Nekdo drug bo gledal, kako se staram.

Ametistna modrina tvojih oči, si nekoč rekel.

Ko bi vsaj rutina potisnila občutenje na stran.

Potem so tu golobice, ki grulijo.

In jaz sem še vedno tu.

Kdo sem jaz, da ne bi šla naprej? Da si ne bi niti želela zaceliti se?

Da mi ne bi uspelo potegniti kože čez to rano.

Resnična ljubezen, je zapisal Walter Raleigh, je trajen ogenj v mislih.

Vendar kako naj te najdem v tem silovitem ognjenem izbruhu?

Pridi sem, si zašepetal, medtem ko si me vlekel skozi zadnja vrata. Grabil sem listje iz malinovja in našel gnezdo spomladanskih močeradov.

Obraz v ogledalu, zguban od žalosti.

Sladek je bil tvoj intimni nagon.

Za rojstni dan si mi dal palico, na katero je bil pritrjen posušen penasti oblak bogomolkine jajčne vrečke.

Kar mi ne da miru, sem ti povedala v prvih tednih, potem ko sva se spoznala, je, da nikoli ne vem, kdaj se ti zdim zanimiva.

Zdaj, si rekel. Ko rečeš kaj takega, kot je to.

Opuščeni žebelj v steni pri zadnjih vratih, kjer si obesil svojo raztrgano jakno iz grobega bombaža.

Tišina hiše se je okrepila. Kar me je sinoči zbudilo, so bili polži, ki so praskali po okenskem steklu.

Položaj prikupnega ognja za hribom.

Ure me dušijo.

Na vsaki fotografiji je duša izstopila iz tvojega obraza.

Opolzkost las v krtači, zakopani v tvojem predalu omarice v kopalnici.

Besame mucho. Smejal si se: Ne pomeni samo poljubiti.

Reči, da sem, potem ko si umrl, dihala naprej. Da so minevali tedni, da sem jedla obroke, pogledala časopis, spala v postelji z glavo na blazini. Da sem se komu v odgovor nasmehnila. Da sem se delala kot da.

Opaziš, kako so jegliči zrasli skozi ograjo?

V nasprotju s tem, kar mi pravijo, ni moja vrnitev v običajno življenje ne postopna ne počasna. Vrnitve ni.

Sladko je bilo poljubljanje.

In vrnil si se s kovačnikom s poštnega nabiralnika. Odščipnil konca in vtaknil dva cveta, temno rumenega in belega, v najini skodelici za kavo. Pristriže grenkobo, si rekel.

Zakaj si mislil, da bi sploh lahko bil zapostavljen?

Stvari, ki si jih počel, so me presunile. Ampak si jih delil z drugimi. Stvari, ki si jih počel, so presunile druge. Ampak si jih delil z mano.

Dvorišče se gre Mondriana z jegliči, si rekel.

Položaj koze in drevesa.

Preostali smo iz tebe naredili točko, kjer so se naše osuplosti in naše preslikave staknile.

Na življenje brez tebe.

Zvok listov, ki padajo skozi liste. Podhujka, ki tleska z jezikom, jaz pa sem preveč izčrpana, da pi lahko spala.

Poskusi znova.

Grmiči z vzpenjajočimi se belimi jagodami.

Že ure sedim tukaj v kotu tega bara kot slep pes. Nihče ne pride, da bi me odvedel. Nočem piti. Deset dolarski bankovec potisnem do vogala mize, da lahko še naprej sedim.

Luč se odmakne od mene.

Ne pomeni samo močno me poljubljaj, si se smejal.

Pol ducata vran, ki oblega sokola z rdečim repom. Kakšno znamenje je to? Kaj mi govoriš?

V desetih minutah, odkar sva se spoznala, sva izmenjala ljubezenska pisma s kotički najinih očes.

Želja, pravijo, je sestavljena iz mnogih želja. Toda moje želje so sestavljene iz ene želje.

Eno uro strmim v drobtine v šivu knjige.

Sikanje sveta proti meni.

Ob sončnem zahodu se golobi zgrnejo v najine hraste in grulijo. Tako so hrupni, da začnejo psi iz soseske tuliti.

Ko si bil živ.

Itilos, tako si poimenoval lastovičjega mladiča pod napuščem namine verande.

Kako nežno si odpiral in zapiral vrata, da ne bi vznemiril samice.

In mi tiste pomladi nisi pustil, da bi prižgala luč na verandi.

Dostavljavec pic, ki pravi: Nisem našel vaše hiše.

V vedru svojih ust si mi prinesel vodo.

Vsak dan se tvoja smrt vtke v dejstvo in vsako noč sprostim vozle.

Veseli me, da nisi nikoli gledal, kako zamira lesk svetlobe v mojih očeh.

Dim, ki ga je odpihnilo, nato pa znova posrkalo v ogenj.

Sem brcala? Zdelo se mi je, da čutim otroka, kako brca.

Ko se odpeljem nazaj k najini najeti hiši, mrtvi listi, ki se zaletavajo v ograjo.

Davno. Lani.

Zjutraj sem s čopičem na bradavico nanesla rdečilo.

Zvečer sem ga zdrgnila.

Požri me.

Rekel si: V meni sta dva moška. Zapomni si drugega. Tistega, ki ti ni storil tega.

Kot da mi pes trga vrat.

Ime mojega ljubega je Neozdravljivo. Lažnivec.

Nihalo, ki zanesljivo niha v prostoru, medtem ko pod njim Zemljino vrtenje nosi tla naokrog.

Včeraj je prispel sneg, ne da bi prinesel sporočilo.

Leseni stol, na katerem si sedel pri svoji mizi.

Kdo me je že očaral? Me opustošil?

Tvoj palec, ki boža moj tilnik.

Opna, ki me ločuje od pozabe, je počila.

Kako si se lahko tako izdal.

Tako.

Ko kosilnica doleti meto.

Motijo se tisti, ki me prepričujejo drugače. Ne bo v redu.

Tisti mentolov C+dur tvojega smeha. Njegov nenaden spust v presledkih v zgornje lege, tvoje oči zaprte. Trga.

Smejal si se kot vlak smrti.

Puhasta žolna zre vame ob oknu. Vsako razsvetljenje, še ena vrsta sence.

Kot da bi luč--

Fotografija tebe, nad katero se izlijem in iščem namige, kaj se bo zgodilo.

Kaj se je zgodilo?

Mi lahko prišepneš ali si zaspal?

Še zadnji dih, ki zapušča krog tvojih zob.

Ta kraj, vice, in jaz, prikazen, ki tava izgubljena.

Še hodim po hiši v nogavicah, da te ne bi zbudila.

Prenašam neznosno težke zadnje besde, ki sem ti jih izrekla.

Medtem ko se pogrezam.

Ta kraj, vice.

Kot da bi luč obstala v zraku.